Tokrat se sprehajamo po robu med upanjem in strahom – med tehnološkim napredkom in duhovnim iskanjem. Damijana Medved razmišlja o umetni inteligenci kot o prelomnici, ki jo nekateri vidijo kot odrešitev, drugi kot pogubo. Preko osebnih izkušenj z orodji, kot je ChatGPT, in dvomov, ki jih ta prinašajo, odpre pogovor o avtentičnosti, jeziku in zaupanju v lastne misli. V drugi polovici nas popelje na Oljsko goro, kjer doživi globoko duhovno refleksijo, prepleteno z razumevanjem Velike noči in skrivnosti človeške poti. Kaj, če je umetna inteligenca naša skupna Oljska gora – kraj preizkušnje, tišine in morda preobrazbe?

Pred Prešernovim dnevom smo se vprašali, kako v času razmaha umetne inteligence razvijati ustvarjalnost. Posebej smo se ustavili pri pisanju, razmišljali smo o tem, ali obstajajo kakšne zakonitosti, kako odpreti vrata muzi in zakaj bi se kreativnega pisanja sploh lotili. Naš sogovornik je bil vodja delavnic ter avtor dramskih besedil Rok Sanda.

Gibanje Pot in Vinko Kobal, s katerim se je srečala že v gimnazijskih letih, je pomembno zaznamovalo njeno življenje in ga bogati še danes – 50 let kasneje. In zanimivo, da ji tudi hoja zelo veliko pomeni in so pohodi: blizu in daleč pravzaprav njen vsakdan. Zdenka Žigon, raziskovalka dežel in usod ljudi – kot etnologinja in zgodovinarka, pa tudi socialna delavka, je predvsem predana knjigam in branju. Svojčas je bila direktorica Lavričeve knjižnice v Ajdovščini, knjigam in branju pa zavezana prej in potem – še zdaj. Njena prizadevanja za razvijanje bibliotekarske stroke so prepoznali tudi v Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije in leta 2009 je za svoje delo prejela Čopovo diplomo. Tudi po upokojitvi je izredno dejavna; med drugim v društvu Most, kjer z najrazličnejšimi študijskimi krožki bogatijo življenje ljudem v tretjem življenjskem obdobju. Zdenka Žigon je strastna bralka, ki je s številni bralnimi projekti svoj zanos delila na vse generacije in različne, tudi ranljive skupine.

Branje z zaslonov je postalo del našega vsakdana. Že vrsto let si je mogoče v knjižnicah izposoditi tudi e-knjige. Nedavno je mnogim dobro znani Biblos zamenjala platforma Cobiss Ela. Kaj ta sprememba prinaša uporabnikom, koliko knjig je na voljo in kako so dostopne? Na ta in podobna vprašanja je odgovarjal pomočnik direktorice za strokovno delo v Mestni knjižnici Ljubljana mag. Aleš Klemen.

V sobotnem popoldnevu smo se z našo gostjo predajali literaturi in branju. Predvsem literaturi za otroke. Naša gostja je bila namreč Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga. Po osnovni izobrazbi sicer socialna delavka in tudi družinsko izkustvena geštalt terapevtka, ki je bila devet let zaposlena na Centru za socialno delo kot svetovalka na področju dela z družinami, je zadnja desetletja posvečena branju. Od leta 1999 do 2013 je bila urednica revij Ciciban, Cicido in revije Za starše. V okviru uredništva je predavala staršem, učiteljicam in vzgojiteljicam o pomenu branja in pripovedovanja. Bila je sourednica zbornika Beremo skupaj in soavtorica priročnika Branje za znanje, branje za zabavo. Od leta 2013 pa je urednica otroškega leposlovja; pod katero seveda spada tudi legendarna zbirka Čebelica. 

Ste za večer s knjigo v roki? Ne pretežka, ne predolga, le nekaj zgodbic? Tako, da zaplavamo v nek drug čas in se spomnimo drugačnega življenja? Pa da uživamo ob lepem starem pripovednem jeziku in obnovimo spomine iz šolskih klopi. V tokratni Petkov večer je vstopil Prežihov Voranc z nekaj črticami iz zbirke Solzice. 

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Organizatorji  Svetopisemskega maratona  želijo, da se božja beseda širi, zato vabijo tudi župnije, da pripravijo krajše t.i. mini maratone branja SP. Posebno izkušnjo s tem ima Monika Jeglič iz Zgornjega Tuhinja, kjer ga bodo izvedli tudi letos. Morda bo njena zagnanost spodbuda še drugim, da se opogumijo in ga organizirajo na svoji župniji. Lahko je to tudi eno samo popoldne.